Prosnijski muzej pričevanj kmečke kulture so uredili v pritličju stavbe, kjer je nekoč bilo župnišče; občina Tipana ga je postavila v okviru čezmejnega projekta ZBORZBIRK. Nekateri tukaj opisani ali omenjeni predmeti se nahajajo na stalni razstavi, ki je na ogled na tipanskem občinskem sedežu.

.

Ob vstopu v muzej se znajdemo pred hodnikom, kjer so na levi steni razstavljena razna orodja, uporabljena pri košnji sena.

Podrobneje lahko vidimo rezilo kose in orodja za njeno brušenje. Osle so bile sestavljene iz brusilnega kamna, pritrjenega na leseni ročaj. Običajno je vsak kosec nosil obešeno okoli pasu posodico za oslo, oselnik. Nekateri oselniki imajo na dnu dve špici, s katerimi je mogoče predmet zabiti v tla.

Za ostrenje rezila kose oziroma natančneje za klepanje in odstranjevanje zarez in nepravilnosti so uporabljali babico in kladivo. Babica je podobna debelemu žeblju z glavo, ki je zgoraj razširjena in simetrično zglajena, da se oblikuje v zaokrožen rob. Drugi konec je zašiljen in so ga zabili v zemljo.

Košenje travnikov okoli vasi je potekalo dvakrat: junija in septembra. Tekom dneva so košeno travo obračali, da bi se popolnoma posušila. Za to opravilo so uporabljali grablje. Zvečer so poskrbeli za prenos sena v vas. Če so bili senožeti daleč, so postavili kope: primer le-te prikazuje slika na steni. Prenos je potekal na različne načine. Po navadi na ramenih, s senom, zloženim v košu, ali pa so pripravili breme sena, zvezanega skupaj z vrvmi. S pomočjo lesenih kljuk so zatisnili vrvi. Sveženj trave so potem nosili na glavi. Samo v novejših časih, v petdesetih letih, so zgradili tudi nekaj žičnic za prenos svežnjev trave ali debel iz najbolj oddaljenih in strmih koncev.

Drugi predmeti za obdelovanje zemlje so naslonjeni na steno na koncu hodnika: fotografija prikazuje moške, ženske in otroke, zaposlene z gradnjo ceste do Mosta na Nadiži med letoma 1918 in 1920: pri i gradnji so delale tudi deklice dvanajstih let, ki so bose pomagale nositi gramoz na cestni nasip.

V vasi so vse do potresa leta 1976 redili zlasti goveda, prašiče, koze, ovce, perutnino in zajce. Bilo je veliko obdelanih njiv, a hrane je vedno primanjkovalo in mladeniči so pogosto hodili v Logje krast repo in korenje, da bi kaj dali pod zob.Krave mlekarice so večinoma puščali v hlevu, druga goveda pa so v poletnih mesecih peljali na pašo blizu rek ali vodnih izvirov, kjer so bile zgrajene tudi sirarne.

Vaško mlekarno so zaprli že v petdesetih letih. Družine so se organizirale v “kompanje”, skupine družin, ki so sodelovale pri proizvodnji sira. V izmenah je ena družina zadruge pripravila sir tudi z mlekom, ki ga je dobila od drugih in ki ga je morala kasneje vrniti v enakih količinah.

V dvorani je razstavljen odcejalnik za sir: to je lesena plošča, opremljena z lesenim dulcem za odtok sirotke, ki nastane pri stiskanju sira.

Prisotnih je tudi nekaj pinj, ki se uporabljajo pri pripravi masla. Pinja je posoda iz dog valjaste oblike. Pokrov, opremljen z ročajem, ima na sredini luknjo, skozi katero se spelje batni drog, le-ta ima na zgornjem koncu ročaj za tresenje, na spodnjem, znotraj valja, pa leseni kolut, ki je komaj manjši od notranjost valja. Potem ko so smetano, ki je prišla na površje mleka, vlili, so valj zaprli s pokrovom in batom, za tem pa so jo začeli stepati z navpičnim premikanjem bata. Pretvorba v maslo je zahtevala približno par ur nenehnega stepanja.

V času klanja prašičev so pobirali tudi ščetine, dlake, ki so pokrivale njihov hrbet, in jih prodajali krošnjarjem. V zameno so kupovali motke sukanca in igle.

V dvorani je razstavljeno tudi orodje za predenje volne. Najprej so volno česali, mikali s pomočjo gradaš ali grebena, sestavljenega iz dveh ploščic z vrsto tankih žebljev, pribitih na eni strani. Ena izmed ploščic je pritrjena na lesen zaboj ob strani klopi, kjer je oseba sedela.

Predli so z vretenom in preslico ali z bolj izumetničenim kolovratom. Kolovrati se delijo v dve tipološki skupini: tisti z vodoravnim okvirom ter navpični. Drugo razločevanje sloni na kolescu, ki je lahko s prečkami ali polno. Pogosto so z motovilom združevali dve niti v eno, da bi bila volna bolj trpežna in gosta.

Za navijanje preje v štreno so uporabljali vrteči se motek: razstavljeni tip je sestavljen iz nosilca, ki podpira dve navpični osi, na katerih je položena prečna os. Z le-to sta povezani dve prečki, ki se križata na sredini. Stroj so ročno poganjali z leseno ročico.

Blizu vodotokov so gojili konopljo za tkanje tkanin. Snope konoplje so, potem ko so jih pustili sušit na soncu, česali s pomočjo zelo močnih železnih glavnikov, zato da bi jim odtrgali plodove. Snope so potem pustili, da se namočijo v vodi v koritih, zgrajenih zraven vaških mlinov, ki jih je v Prosnidu bilo kar šest. Na koncu so snope zmlatili, očistili lesenih koščkov, trli, nato pa ponovno česali. Trli so s pomočjo trlice, orodja, sestavljenega iz dveh drug v drugega vstavljivih delov, ki jih prečen klin drži skupaj. Konopljina stebla, prečno postavljena na nepremičnih deskah, so močno tolkli s premično desko, imenovano jezik, ki so jo z držajem ročno dvigovali. Ta postopek je omogočil ločitev tekstilnih vlaken in jih je omehčal.

Da bi se branili pred zimskim mrazom in slabim vremenom, so se ljudje naučili tudi izdelovati neke vrste suknjič, imenovan “mzlana” v tukajšnjem slovenskem narečju, ki je bil spleten iz lipovega notranjega lubja.

Pomembno preživetveno dejavnost je za Prosnijane predstavljala sečnja lesa v gozdovih, ki je potekala večinoma v zimskem času.

Za prenos lesa so izkoriščali narasle vode Namlena in Lerade, pritokov Nadiže.

Da bi ugotovili, ali je vodni pretok dovoljšen za splavljanje lesa, so vrgli v vodo manjše deblo: če je to ostalo na površju in ga je tok nosil naprej, so spustili v vodo tudi debelejša debla. V nasprotnem primeru so počakali do naslednjega mlaja.

Debla iz oddaljenih krajev, od koder je bilo splavljanje nemogoče, so nosili na ramenih: potrebno je bilo do deset oseb, po možnosti iste rasti. Deblo so zvezali z vrvmi, le te pa so dali čez ramena nosačev, ki so se razporedili po obeh straneh debla. Les so deloma prodajali, deloma uporabljali za kurjavo in kuhanje, deloma pa za izdelavo orodja ali hišne opreme. V dvorani je razstavljena klop s primežem, ki se je upravljal z nogo. Ko je bil kos lesa prijet v primežu, ga je tesar, ki je sedel na klopi, izrezal, da bi dobil, recimo, coklo.

Druga dejavnost, s katero so se ukvarjali v Prosnidu in v Karnajski dolini, je bila “kuta”, oglenica: kup lesa so položili v izkopano jamo in pokrili z zemljo in vlažnimi listi, ob kraju pa so oblikovali odprtino, ki je omogočala izpuh zgorevalnega plina. Oglenice je bilo treba stražiti podnevi in ponoči, zato da bi preverili, da se niso vžgale. V ta namen so gradili zasilna zatočišča, kjer so lahko počivali zaščiteni pred slabim vremenom. To nalogo so opravljali mladi fantje, tako da so se lahko odrasli posvetili drugim opravilom. Oglje, ki so ga zbrali v vreče, so nosili na ramenih do kraja Plan del Jof, kamor so trgovci iz doline prihajali, da bi ga kupili ali zamenjali.

Altra attività che veniva praticata era quella di disseminare nei boschi trappole per i ghiri. La loro pelliccia era ricercata ed aveva, in denaro, il valore equivalente ad una bottiglia di vino. Inoltre la loro carne, mangiata insieme alla polenta, era da considerarsi una prelibatezza. Veniva cacciata anche la faina per il valore della sua pelliccia che equivaleva addirittura a quello di una mucca: la sua cattura era però più complicata.

Druga dejavnost, ki so jo opravljali, je bil lov na polhe s pastmi, ki so jih razsejali po gozdovih. Njihov kožuh je bil zaželen in je imel isto denarno vrednost kot steklenica vina. Poleg tega bi njihovo meso, ki so ga jedli skupaj s polento, lahko imeli za vrhunsko hrano. Lovili so tudi kune zaradi kožuha, ki je imel isto vrednost kot cela krava: njihovo ujetje pa je bilo bolj zahtevno.

Zlasti žene so hodile na Mijo pobirat gozdne jagode, iz Prosnida so se spravile na pot okoli dveh zjutraj. Jagode so nosile v vas v vedrih, nataknjenih na poverku, lesenem loku s kljukami ob krajih. Uporabljali so ga tudi zato, da so nosili vodo, natočeno ob izvirih.

Popoldne so jagode odbirali, da bi jih lahko naslednjega dne prodali na videnskih tržnicah, oddaljenih 40 km, kamor so hodili peš.

V Prosnidu sta bili tudi dve opečni peči, kjer so večinoma izdelovali strešnike. Nosili so jih na ramenih in prodajali v sosednjih vaseh.

Naslednji prostora muzeja je posvečen pustu, v vasi zelo občutenemu prazniku. Prirejali so povorke v maskah: žene so delale cele noči, da bi sešile pustne obleke iz starih rjuh in raznega perila.

Dva zaselka, Uoslanj in Petočanj, sta tekmovala za to, kateri bo priredil povorko z najbolj značilnimi in zabavnimi maskami. Nepozabno je bilo takrat, ko so se v sedemdesetih letih trije možje iz Uoslanja oblekli v … kravo. Bili so skriti pod kožo; tisti, ki je bil spredaj, je premikal glavo, tisti pa, ki je bil zadaj, je držal svinjski mehur, ki so ga polnili z mlekom iz steklenice, da se je žena približala in se delala, da jo molze.

Med pustom so mladi iz raznih zaselkov prirejali plese v senikih koga izmed vaščanov: zato da bi se oddolžili lastniku in godcem, so fantje več dni prenašali gnoj na saneh ali v košu.

Predzadnji dan pusta je skupina mladih običajno hodila od hiše do hiše s harmoniko, v zameno pa je dobila to, kar je vsaka družina lahko ponudila. Konec dneva so se mladi zbrali skupaj v kakem seniku, da bi praznovali in porabili to, kar so dobili.

Na pustni torek so uprizorili sojenje Pustu. Upodobili so ga kot živahnega mladeniča, ki je hodil po vasi, zalezoval dekleta in kradel vse, kar bi mu lahko prav prišlo. Kljub temu so ga zaprli in na raznih vaških trgih uprizorili njegovo sojenje: bili so prisotni sodnik, orožniki in priče. Celotno občinstvo se je dejavno udeležilo dogajanja. Uprizoritev se je zaključila s smrtno obsodbo malopridneža Pusta. Takrat so otroci kričali: “Pust je šu tju Milan, ne pride no leto en den dan!” (Pust je šel v Milan, se ne vrne leto in dan).

V zadnji sobici si lahko ogledamo posnetek, v katerem so zbrana pričevanja nekaterih vaščanov o nekdanjem življenju, poleg tega pa poslušamo zvočni posnetek s starimi slovenskimi pesmimi, ki jih odpojejo sestri Evelina in Franca Melissa iz Prosnida in Gianna Platischis iz Plestišč.

Vas Prosnid je na seznamu volila, ki ga je 2. februarja 1170 v oglejski baziliki Ulrik Attems, bivši mejni grof toskanski, dodelil patriarhu Ulrikom Trebinjskemu, kateri ga je sprejel v imenu svoje cerkve. Kraj je v listini imenovan Prosenich.

Toponomastično je ime Prosnid, v italijanščini Prossenicco, prvič zapisano v listini iz leta 1329. Izhaja iz slovenskega “proso”, torej Prosnid je “kraj, kjer se goji proso”.

Skupnost se je v XV. stoletju odločila, da bo zgradila svojo cerkev, posvečeno sv. Lenartu, sv. Marjeti in sv. Janezu.

Konec XV. stoletja je prišlo do turških vpadov, kasneje pa do vojne med Benetkami in Cesarstvom v letih 1507-1517 ter razdejalnega potresa leta 1511. Verjetno je bila prva cerkev vasi uničena v času enega izmed teh dogodkov in so jo ponovno zgradili okoli polovice XV. stoletja.

V XVIII. stoletju si je skupnost poskrbela duhovnika in začela z potrebnimi restavratorskimi posegi na svoji cerkvi.

Leta 1836 je bila prosnijska cerkev, potem ko je bilo izvedenih nekaj širitvenih del, proglašena za zakramentalno. Leta 1850 so staro cerkev delno zrušili in začeli z deli, da bi jo povečali in naredili bolj varno. Dela so zaključili leta 1853. Stavba, hudo poškodovana med potresom leta 1976, je bila kasneje prenovljena in ponovno vrnjena bogoslužju.

Prosnijska fara je posvečena sv. Lenartu, medtem ko je cerkev posvečena sv. Mohorju in sv. Fortunatu.

Zvonik so dokončali leta 1898. Ko so namestili zvonove, so se prebivalci zaselkov Uoslanj in Patok prepirali, saj so tako eni kot drugi zahtevali, naj bo največji zvon postavljen v smeri proti njihovemu zaselku. Na koncu so ga postavili v smeri proti zaselku Uoslanj, kjer ga lahko vidimo še danes. Največji zvon je posvečen sv. Lenartu, srednji sv. Mohorju, najmanjši pa sv. Roku.

Znotraj cerkve lahko opazimo značilni kip Marije rožnega venca, oblečene v bleščeče obleke in dragocene tkanine.

Strop je okrašen z veliko fresko, ki prikazuje Marijo Vnebovzeto s Serafi in Kerubi. Po potresu je bilo zaradi pronicanja iz strehe delo skoraj popolnoma izgubljeno. Kasneje je bila slika restavrirana, a z nezadovoljivim učinkom.

Križev pot ima napise v slovenščini. Zaradi tega so leta 1933, ko je Mussolini prepovedal uporabo slovenščine v cerkvah, farani križev pot odstranili in skrili do konca druge svetovne vojne.

Tipajska občina se lahko hvali s tem, da je bila rojstni kraj številnim duhovnikom, ki so se izkazali s svojo dušnopastirsko dejavnostjo v bran kulturnih in jezikovnih pravic domače slovenske skupnosti. Vredna hvale je pobuda prebivalcev Plestišč, ki so leta 1980 postavili na pročelje župnijske cerkve spominsko ploščo z imeni duhovnikov, rojenih v tisti vasi.

Tukaj za zgled omenjamo lika dveh duhovnikov: don Antonio Cuffolo iz Plestišč je bil leta 1920 imenovan za kaplana v Lazah, danes v podboneški občini, don Giuseppe Cramaro iz Prosnida pa je bil imenovan za kaplana Landarja, v podboneški občini, leta 1933.

16. avgusta 1933 sta bila skupaj z drugimi sobrati poklicana v Špeter Slovenov, kjer jim je poročnik karabinjerjev sporočil prepoved uporabe slovenščine v pesmih, molitvah in pri učenju katekizma. Naslednjega dne sta se duhovnika oglasila pri videnskem nadškofu, mons. Giuseppeju Nogari, in se pritožila proti ukrepu fašistične vlade, vendar nista dobila nobenega odgovora.

Ko so karabinjerji začeli zasegati molitvene knjige v slovenščini po župniščih in po hišah, jih je don Cuffolo ponoči skril in se izognil priporu s tem, da se je zatekel k nadškofu. Don Cramaro in drugi duhovniki iz Nadiških dolin so pisali papežu Piju XI. in se pritožili: “Zgodilo se je, da so zastraševalni in brezverni agenti pristopili k družinam, kjer se vsak večer moli rožni venec po slovensko in grozili z ovadbo v primeru, ko ne bi hoteli prenehati s tistimi molitvami. Zgodilo se je, da so se otroci, ki so jih starši vabili, da bi molili v svojem jeziku, branili in izjavili, da bojo svoje lastne starše ovadili, če bi jih še naprej hoteli spraviti do tega, da bi molili v slovenščini …” Pismo ni dobilo nobenega odgovora, prav nasprotno, nekatere duhovnike so opomnili, naj ne pridigajo v slovenščini, in jim grozili s pregnanstvom na otoku Asinara.

Slovenski pisatelj France Bevk (1890-1970) je leta 1938 dal tiskati roman z naslovom “Kaplan Martin Čedermac”, pri tem pa večkrat obiskal te kraje in zbral podatke in pričevanja, posebej od Antona Cuffola. Roman je vzbudil velik odmev med Slovenci in podoba kaplana Čedermaca je postala simbolni lik njihovega odpora proti fašističnemu režimu, lik borca za jezikovne pravice.

S koncem druge svetovne vojne je prisotnost meje postala izgovor za nadaljevanje dejavnosti ustrahovanja duhovnikov in intelektualcev, ki so začenjali zahtevati kulturne in jezikovne pravice slovenske skupnosti. Napeto duhovno ozračje v Benečiji so podžigale tajne organizacije, ki so bile masivno prisotne na ozemlju. Vanje so se stekli bivši fašistični vojaki, javni uslužbenci in lokalni upravitelji. Šlo je za polvojaške tvorbe, znane in priznane s strani oblasti, podrejene hierarhiji, ki je odločala o dejanjih, srečanjih, ciljih in osebah, katere je bilo treba nadzorovati.

Don Arturo Blasutto, rojen v Viškorši leta 1913, je bil njihova tarča. Potem ko je bil posvečen v duhovnika leta 1936, je bil poslan v Osojane v Reziji. Med drugo svetovno vojno je nudil svojo humanitarno pomoč in opravljal svojo dejavnost tudi med partizani in zaradi tega je bila na njegovo glavo razpisana nagrada 500 tisoč lir. Don Arturo, ki so ga ljudje ščitili, se je odločil, da bo zapustil Osojane in se zatekel v Nadiške doline. Ko se je vojna končala in prah polegel, je bil imenovan za vikarja na Lesah v grmiški občini. Tu je spet uporabljal slovensko narečje v dušnopastirski službi.

Nasilna protislovenska akcija, ki so jo v tistih letih podžigale tajne organizacije, je posebej ciljala na Artura Blasutta tudi zaradi govoric, ki so prihajale iz Rezije. On pa je šel svojo pot s sodelovanjem drugih duhovnikov iz Benečije. Kljub temu, da je njemu v bran posegel sam nadškof Nogara, se je gonja klevet in obtožb nadaljevala in se znašala na leškega župnika. Nadrejeni so zaupali drugemu domačemu duhovniku nalogo, da izvede preiskavo o njegovem obnašanju, ki pa ni potrdila nobene izmed postavljenih mu obtožb. Kljub temu je bil leta 1955 don Arturo neutemeljeno razrešen svoje službe. V pisni prošnji, ki so jo duhovniki tega območja poslali nadškofu Zaffonatu leta 1957, navajajo, da je karabinjerski brigadir iz Hlodiča izjavil: “Če bi don Blasutto z Les govoril italijansko, ne bi dobil nobene obtožbe.”

25. novembra 1955 se je don Arturo umaknil domov: maševal je v župniški cerkvi, ampak brez zvonjenja. Nekaj časa kasneje mu je bila odklonjena tudi pravica maševati v cerkvi. Ni zgubil poguma in nadaljeval je v tišini in molitvi svoj križev pot. Umrl je 17. septembra 1994.

Med verskimi stavbami v tipanski občini bomo omenili cerkev Presvete Trojice iz XIV. stoletja, ki stoji v bližini Viškorše. V davnih časih je bila cerkev posvečena svetima Danijelu in Lovrencu.

Izvorna stavba je bila gotovo romanske zasnove, prenovljena pa je bila po raznih potresih, zlasti po tistih v letih 1348 in 1511.

Do leta 1720 je bila cerkvica popisana s titulacijo sv. Danijelu. Od leta 1737 je bila zabeležena s sedanjem naslovom.

Stavbo so povečali v koru leta 1798 in kasneje z zakristijo, ki so jo dodali za prezbiterijem leta 1830. Poseg je popačil izvorno romansko-renesančno zasnovo, kar je privedlo do stilističnega videza, ki spominja na osemnajsto in devetnajsto stoletje; leta 1930 so cerkvi dodali stebrišče ali pronaj, opremljen s kvadratnim zvonikom. Po teh dodatkih je celota postala precej podobna svetišču Maria delle pianelle (“Marija planet”) v Nemah. Od starodavne strukture so ostali zidovi avle, kakor razodevajo nekatere sledi.

Znotraj avle so iz sten po potresu leta 1976 prišli na površje nekateri drobci fresk. Bilo je mogoče razbrati štiri sloje barve iz različnih obdobij: zelo star sloj, od katerega je ostalo zelo malo sledi pod novejšo fresko, ki prikazuje Razglašenje Gospodovo, trak z zoomorfnimi motivi, verjetno iz XV. stoletja, in novejši sloj iz XVI. stoletja, kjer se pojavljajo drobci iz Kristusovega življenja; slednjega pripisujejo Gianpaolu Thannerju, slikarju, ki je deloval zlasti na predgorskem in gričevnatem ozemlju, ki teži k območju med Čento in Manzanom.

V središčni niši oltarja dobimo zlato lakirano leseno skupino iz XIX. stoletja, ki prikazuje Kristusa in Večnega Očeta, ki kronata Devico Marijo, zgoraj pa golobico Svetega Duha. Nad skulpturo je podoba svetega Danijela Preroka, ostanek lesenega oltarja, naročenega leta 1595.

Prebivalci Karnajske in Terske doline so vedno izkazovali posebno pobožnost do tega svetišča. V slovesnem prostoru Svete Trojice obnavljajo obred “poljubljanja križev”: vsako skupnost predstavlja križ, ki se približa križu iz Viskorše in ga pozdravi z dvema dotikoma, enim na vsaki strani križa, v znamenje prijateljstva in sodelovanja.

V dveh nekdanjih senikih vasi so postavili dve fotografski razstavi s slikami, ki prikazujejo vas in nekdanje navade njenih prebivalcev. Eden gleda na trg pred prosnijsko cerkvijo, drugega najdemo v malo oddaljeni ulici.

Po opredelitvi zanimivega turističnega vodnika “Le ultime valli” iz leta 2010 bi si Prosnid zaslužil imenovanje “predmet državne kulturne dediščine”. Ne zaradi tega, ker bi tam bili posebni spomeniki, temveč zaradi njegove veličastno kaotične podobe, nastale iz arhitekture, ki se ni podrejala nobenemu pravilniku!

Za kratko obdobje je Prosnid postal … jezerska vas. Junija 1958 se je po silnem nalivu odlomil del grebena pod vasjo Robedišče/Robediscis. Plaz je zaprl tok Lerade in tako omogočil nastanek do šest metrov globokega jezera. Imenovali so ga jezero Svetega Ludvika, po svetniku dneva njegovega nastanka. Jezero se je ohranilo šest let.

Konec štiridesetih let je Prosnid imel 800 prebivalcev. Vas, razdeljena v zaselke, je izvolila štiri predstavnike, ki so se sestajali vsako nedeljo, da bi razpravljali o težavah in sprejemali odločitve glede življenja skupnosti.

Vsakemu zaselku so potem dodelili nekatere naloge: na primer, ko je kdo umrl, je odbor odločil, kateri zaselek naj bi dal na razpolago ljudi, potrebne za to, da se poskrbi za prenos trupla, izkop groba in pokop umrlega.

Poleg tega je tudi pomoč najbolj potrebnim bila dolžnost vseh. Dogajalo se je na primer, da so bolj premožne družine pekle hlebe kruha, ki so jih kasneje delili družinam po vasi. Te so morale za zahvalo moliti rožni venec za duše dobrodelne družine.

V vasi je bilo ogromno otrok, pravili pa so jim, da če se ne bi ob zvonjenju avemarije takoj vrnili domov, bi se pojavila ta Duja Baba ali te Duji Mož (divja žena ali divji mož) in jih odvlekla za vedno v gozd. Bilo je v navadi, da so prvi dan leta otroci hodili okoli po hišah za koledo: voščili so srečno novo leto družini, v zameno pa dobili kak sadež ali orehe in lešnike. Menili so, da če bi bil prvi, ki stopi v hišo, deček, bi se v hlevu obiskane družine tekom leta rodilo tele, če pa bi to bila deklica, bi se rodila telica.

Na Silvestrovo je bila navada sestaviti “kušper”, šopek lovorovih vejic, okrašen z nekaj lešniki, ki so ga dekleta sestavila za svoje zaročence: mladi so ga potem razkazovali v žepku suknjiča. Ob tej priložnosti je bila navada dati v gumbnico tudi nagelj. Na Svete tri kralje so na poljih sestavljali ogromne kope iz koruznih stebel in listov storžev, ki so jih zvečer prižgali okoli vasi. Ljudje so peli in si voščili v slovenščini: »Bog dejte penogle, Bog dejte zdrauje še naprej!« (Bog dajte storže, bog dajte zdravje še naprej!).

Med velikonočnim časom so punce okrasile z barvilom, pripravljenim iz naravnih snovi, šest ali dvanajst jajc, ki so jih podarile svojemu fantu.

Na dan sv. Rešnjega telesa in krvi je bilo v navadi pripraviti kapelice iz ročno vezenega perila in svetih podob. Celo vas so okrasili z brstečimi vejicami in rožami. Vas so olepšali z rožami tudi med praznikom Marijinega Vnebovzetja, Rožinco, 15. avgusta: rože so potem shranili in sežgali v primeru hujšega slabega vremena, da bi odgnali nevihte in neurja. Drug zelo občuten praznik je Marija Rožnega Venca, ki jo slavijo prvo nedeljo oktobra, ko tudi danes nosijo njen kip v procesiji.

Tudi poroke so bile razlog za praznovanje za celotno vas. Če se je fant poročil z dekletom iz druge vasi, so ženinove sovaščanke po poroki zaprle paru pot z lesenim drogom pod vrati. Da bi nadaljevali s praznovanjem, sta morala mladoporočenca plačati carino, ki so jo porabili za to, da bi nazdravili novi družini. Obratno so od novega para zahtevali carino fantje, če je bil ženin iz druge vasi.

Če se vzpnemo po glavni cesti, lahko obiščemo staro stavbo s črno kuhinjo. Maria Miscoria je živela v tej hiši brez tekoče vode do leta 1990, ko je dočakala skoraj sto let.

Znotraj lahko opazimo ognjišče, ki je nizko, za dlan privzdignjeno od tal, naslonjeno na steno nasproti vhodu in zamejeno s kamni ob štirih stranicah.

Nad ognjiščem visi s stropa debela veriga, na koncu katere je bila kljuka, na katero so obesili lonec. Ni nobenega dimnika: dim je izhajal skozi vhodna vrata, ki so bila v zgornjem delu izrezana.

Stare hiše so bile večinoma sestavljene iz enega samega središčnega prostora, tistega z ognjiščem. Če ni bilo dovolj ležišč za celotno družino v podstrešju, je nekaj članov družine hodilo spat v hleve in v senike, kjer je bilo med dolgimi zimskimi nočmi še kar toplo.